Prve ne pozabiš nikoli

Prve ne pozabiš nikoli

V soboto, 16.2.2019, se mi končno uresniči želja, da preplezam svojo prvo zimsko grapico. S Tomažem izbereva Vzhodno grapo na Tosc (230 m, III), ker ne zgleda preveč žleht in je lepo zalita. Iz interneta veva, da je bila prejšnji teden obiskana in razmere zgledajo odlično. Otovorjena z ruzaki, cepini, derezami in celo vrvjo (»Bo pa za trening.«), se ob 4h zjutraj odpraviva iz Ljubljane. Ob 5:30 sva na Rudnem polju, termometer pa že kaže 0 stopinj – bova sploh imela razmere? Po začetnih pogajanjih ali je boljše iti po letni poti ali po GPS smeri najinih predhodnikov, zakorakava v smeri pokljuškega smučišča in planine Konjščica. Sneg je v redu, hodiva po zamrznjenih sledeh turnih smučarjev. Sončni vzhod naju ujame malo nad Konjščico in obsije Ablanco pred nama. Po prvi premagani strmini nad planino se izgubijo vse sledi, treba bo gaziti. Smerokaz nama izda, da je v letošnji zimi padlo 70 cm snega. Do Studorskega prevala naj bi potrebovala 30 minut, a ob izmeničnem gaženju zapraviva vsaj kakšno uro. Hvaležna sva za vsak korak, ki se nama ne udre do kolen. Na Studorskem prevalu se opremiva – gamaše, dereze, cepini –  in jo mahneva po pobočju pod Velikim draškim vrhom. Nisva sama – dva turna smučarja začenjata z vzpenjanjem na VDV, a si hitro premislita in odsmučata v dolino. Prvi koraki z derezami so nerodni, a potem steče in mimo Velikega Draškega vrha se vzpneva v dolino pred Toscem. Grape ne vidiva, dokler nisva čisto pod njo. Začne se: cepine v roke in gremo. Čista poezija. Za grapico rabiva približno 30 minut, čudovito je zalita. Sneg sicer ni zelo sprijet, a ker ni strmo, naju to niti ne moti. Na koncu še kakšen meter skal in že sva pod vrhom. Čez 5 minut se nama odpre čudovit razgled na Triglav in sosednje vrhove. Od daleč opazujeva mravljice na sosednji Ablanci in Velikem draškem vrhu ter smučarje, ki se spuščajo po pobočju Viševnika. Zgoraj piha, zato je postanek bolj kratek in hitro se nameniva po letni poti navzdol. Spremlja naju sonce, obdano s svetniškim sijem. Pot na Tosc je že poleti dolga in duhamorna in kmalu spoznava, da v snegu ni nič drugače. Začneva z dolgim in strmim spustom po J pobočju Tosca. Do Studorskega prevala gaziva 4 ure. Ob vsakem koraku gojzarje zamenja cokla, cepini služijo samo še otresanju snega. Iz daljave naju začudeno opazujejo gamsi, ki verjetno že nekaj časa niso videli nobenega človeškega bitja. Vroče je, da sanjava o hladnem pivu in celo skoku v morje. Po zadnjem prečenju izpostavljenega pobočja se končno znajdeva na Studorskem prevalu. Tam naju žeje odreši Ljubljančan, ki se je odločil, da ture ne bo nadaljeval v smeri Vodnikovega doma, midva pa dobiva preostanek njegove Multisole. Na poti do Konjšice po novih sledeh vidiva, da je bilo čez dan tu kar nekaj prometa in čeprav se vleče, se najino razpoloženja izboljšuje. Še kakšna ura in sva pri avtu. Zaključek: super tura, a na parkirišču vseeno pade odločitev, da greva naslednji dan – glede na temperature – raje plezat v Istro.

Total distance: 15487 m
Total climbing: 1523 m
Download

Comments are closed.