Visoka polica / Cima delle Cenge (2002m)

Visoka polica / Cima delle Cenge (2002m)

Ponedeljek, 24.6.2019, sva izkoristila za odkrivanje vrhov nad Belimi vodami, za katere zaradi oddaljenosti ponavadi zmanjka časa. Prespala sva v kampu Soča in se ob jutranjih urah odpravila proti Rabeljskemu jezeru. Nekaj kilometrov za jezerom cesta preči Bele vode / Rio Bianco, takoj za mostom pa je manjši odcep na levo navzdol, kjer najdemo večje prodnato parkirišče (tam je tudi izhodišče za Jerebico / Cima del Lago). Tokrat je parkirišče precej prazno, poleg najinega je tam le še nekaj slovenskih avtomobilov. Za izhodišče je treba po cesti do začetka mostu čez Bele vode – tam naju usmerijo table za Visoko belo špico / Cima Alta di Riobianco (pot 625), lovsko Kočo Brunner / Rifugio Brunner in še nekaj drugih destinacij. Ker sva pozna, se odločiva, da bova zajtrkovala ob koči in zaštartava v hrib. Čudovita pot je ravno prava za ogrevanje – počasi se vzpenja skozi gozd ob Belih vodah in po kakšnih 50 minutah sva ob koči. Po zajtrku se odpraviva naprej po poti 656, ki od koče vodi najprej navzdol do potoka, nato pa v zelo strm klanec. Ta je večinoma poraščen z ruševjem, nekaj metrov je zavarovanih z jeklenico. Ugotoviva, da se je dobro držati poti – ko enkrat zgrešiva ovinek, nekaj višincev premagava po zelo krušljivem skalovju, a hitro spet najdeva pot. Po kakšni uri sva na prvem vrhu, kjer naju čaka spust po jeklenici do sedla. Od tu pot na Visoko Polico zgleda precej neprijazna, šele pogled iz sedla nama odkrije lepše prehode. Tam je pot na Cima delle Cenge dobro označena – v oklepaju zapisana številka (II.) označuje stopnjo plezanja, ki pa jo je nekdo »popravil«, da piše le (I.). V nadaljevanju poti nam smer ves čas kažejo rdeče pike. Pot na vrh ni zavarovana – navzgor gre brez problemov, je pa potrebna previdnost. Najprej nas čaka strm žleb z dobro skalo, nato pa nekaj šodra, ruševja in celo kakšen »travnik«. Zadnjih par metrov je grebenskih, s čudovitimi razgledi na vse smeri. Na vrhu občudujeva čudovite vrhove nad Belimi vodami, ki tvorijo naravni amfiteater okoli živo rdečega bivaka Gorizia. Kratek postanek, a se ne veseliva preveč, saj veva, da naju čaka še naporna pot navzdol. Ob povratku je potrebna velika koncentracija, saj je skala mestoma krušljiva, precej delov pa je treba ritensko preplezati. Kljub temu gre hitro in kmalu sva spet na sedlu. Še nekaj metrov vzpona po jeklenici in lahko si oddahneva, najtežji del je za nama. Čaka naju še zelo strm spust do koče Brunner, nato pa se pot položi in utrujene noge lahko »razhodiva« na gozdnati podlagi. Za piko na i se ustaviva pri enem izmed tolmunov, ki jih imava tokrat le zase, in se potopiva v ledeno mrzlo vodo. Težko bi si zamislila boljši konec te izredno lepe, a tudi precej naporne ture. Ni problema – naslednji dan je praznik in čas za regeneracijo z mrzlim pivom ob Krnskem jezeru.

Comments are closed.